Kako deluje NFC

NFC je visokofrekvenčna radijska tehnologija kratkega dosega. Standard NFCIP-1 določa, da ima NFC komunikacijsko razdaljo znotraj 10 centimetrov, delovno frekvenco 13,56 MHz in hitrost prenosa 106 Kbit/s, 212 Kbit/s ali 424 Kbit/s. Standard NFCIP-1 podrobno določa hitrost prenosa, metode kodiranja in dekodiranja, modulacijske sheme in format okvirja vmesnika RF naprav NFC. Ta standard opredeljuje tudi protokol prenosa NFC, vključno s protokolom zagona in načini izmenjave podatkov.
Načini delovanja NFC se delijo na pasivni način in aktivni način. V pasivnem načinu zagonska naprava NFC (imenovana tudi glavna naprava) potrebuje napravo za napajanje. Glavna naprava uporablja energijo napajalne naprave za zagotavljanje radiofrekvenčnega polja in pošiljanje podatkov ciljni napravi NFC (imenovani tudi pomožna naprava). Hitrost prenosa mora biti 106 kbps, 212 kbps ali 424 kbps. Podrejena naprava ne ustvarja radiofrekvenčnega polja, zato je mogoče uporabiti radiofrekvenčno polje, ki ga ustvari glavna naprava, za pretvorbo v električno energijo, napajanje vezja podrejene naprave, sprejem podatkov, ki jih pošlje glavna naprava napravo in uporabite tehnologijo modulacije obremenitve za prenos podatkov podrejene naprave nazaj v glavno napravo z enako hitrostjo. V tem načinu delovanja podrejena naprava ne ustvarja RF polj, temveč pasivno sprejema RF polja, ki jih generira glavna naprava. Zato se imenuje pasivni način. V tem načinu lahko glavna naprava NFC zazna brezkontaktne kartice ali ciljne naprave NFC in vzpostavi povezavo z njimi.
V aktivnem načinu morata tako začetna kot ciljna naprava aktivno generirati radiofrekvenčno polje, ko pošiljata podatke drugi strani, zato se imenuje aktivni način. Oba zahtevata napajalne naprave za zagotavljanje energije za ustvarjanje radiofrekvenčnega polja. Ta komunikacijski način je standardni način za omrežno komunikacijo enakovrednih, ki omogoča zelo visoke stopnje povezave.